Šola kohezije: Iz deževne Idrije na sončno stran Slovenije

Prebijanje ledu

Končno je prišel dan, ko se je program Šola kohezije zares začel. Od povabila, da postanem vrstniški izobraževalec, pa vse do same prve delavnice se je vse odvilo skoraj prehitro, da bi lahko vse skupaj sploh zares predelal. Čeprav običajno nisem človek, ki bi ga bilo strah biti prvi pri preizkušanju novih stvari, je bil ta občutek drugačen. Prvič v življenju sem namreč stal pred slovenskimi srednješolci kot predavatelj v jeziku, ki ni moj materni jezik. Nenadoma ni šlo več samo zame in moje znanje, temveč tudi za zaupanje, ki sta mi ga namenila Mreža MaMa in Ministrstvo za kohezijo.

Pritisk je bil še večji zaradi dejstva, da je bilo to prvo leto, ko je Ministrstvo za kohezijo program organiziralo skupaj z Mrežo MaMa, mrežo 58 mladinskih centrov v Sloveniji. Dejstvo, da bo na moji prvi delavnici prisotna tudi predstavnica ministrstva, je mojo nervozo samo še povečalo. Ko danes pogledam nazaj, se mi zdi skoraj smešno, kako pogosto si ljudje v lastnih glavah ustvarimo veliko večje probleme, kot pa so v resnici.

Še vedno se spomnim večera pred delavnico na Srednji ekonomski in trgovski šoli Nova Gorica. Glava je bila polna različnih občutkov – strahu, navdušenja, dvomov in pričakovanja. Minilo je že več let, odkar sem nazadnje stal pred srednješolci, še preden sem se sploh preselil v Slovenijo. Kljub vsemu strahu pa sem hkrati čutil tudi ogromno hvaležnost. V tako kratkem času po prihodu v Slovenijo sem že dobil priložnost, da svoje znanje predajam mlajšim generacijam. To mi je pomenilo ogromno, predvsem zato, ker sem vedno močno verjel v vrstniško izobraževanje in pomen neformalnega učenja.

Iz deževne Idrije na sončno stran Slovenije

Takrat sem živel v Idriji, prva delavnica pa me je čakala v Novi Gorici, 10. oktobra. Zgodaj zjutraj sem z dežnikom v roki tekel skozi dež, da bi ujel prvi avtobus proti Novi Gorici. Turobno idrijsko vreme je popolnoma odražalo nervozo, ki sem jo nosil v sebi. Ceste je prekrivala megla, nebo je bilo težko in sivo, celotno jutro pa je delovalo zaspano in melanholično.

Toda ko se je avtobus začel spuščati po ovinkastih cestah, ki povezujejo obe regiji, se je pokrajina popolnoma spremenila. Skoraj se je zdelo, kot da Postojnska vrata predstavljajo neko nevidno mejo med dvema svetovoma. Dež je izginil, megla se je razkadila, gore nad Vipavsko dolino pa so bile popolnoma obsijane s soncem. Po tednih oblakov in dežja v Idriji je toplina Primorske delovala skoraj neresnično. Dežnik in zimska jakna sta se nenadoma zdela popolnoma odveč.

Sonce mi je skoraj v trenutku dvignilo razpoloženje. Za nekaj trenutkov so vse skrbi glede delavnice, predstavnice ministrstva in pritiska prvega predavanja preprosto izginile. Ker sem v Novo Gorico prišel dovolj zgodaj, sem imel še čas za hitro kavo pred začetkom delavnice. Ta trenutek sem izkoristil tako za prebujanje kot tudi za še zadnji pregled gradiva. Bližina Italije se je poznala že pri samem okusu kave. Po prvem požirku sem se končno počutil pripravljenega, da prebijem led.

Potovanje skozi čas v lastni glavi

Ko sem stal pred šolo in čakal Beti, predstavnico ministrstva, so se mi nenadoma začeli vračati spomini na neko drugo obdobje mojega življenja. Pogled na srednjo šolo je v meni takoj prebudil nostalgijo po lastnih srednješolskih letih, hkrati pa tudi spomine na Makedonijo in obdobje pred pandemijo covida-19, ki je spremenila življenja vseh nas. Za nekaj trenutkov se je zdelo, kot da se je čas sam vase zložil.

Hkrati sem občutil veliko hvaležnost. Hvaležnost ne samo za priložnost, da mladim predstavim kohezijske projekte in novinarsko delo, ampak tudi za možnost govoriti o pomembnosti kritičnega razmišljanja, medijske pismenosti in razumevanja okolja, v katerem živimo. To so teme, ki segajo veliko dlje od ene same delavnice.

Ko je prišla Beti, nas je sprejela profesorica, odgovorna za razred, in skupaj smo vstopili v šolo, da bi pripravili vse potrebno za začetek delavnice. Čeprav se je pritisk znova začel počasi vračati, je bil občutek tokrat drugačen. Skupaj z ekipo mladih smo namreč sami oblikovali koncept delavnice, zdaj pa sem prvič videl, ali bo vse skupaj dejansko delovalo tudi v praksi. Toda v trenutku, ko se je delavnica začela, je večina strahu preprosto izginila.

Sama delavnica

Kot smo načrtovali, se je delavnica začela s preprostim “icebreakerjem”. Vsak je moral izmisliti naslov reportaže, ki bi najbolje opisal njegov dan do tistega trenutka. Aktivnost je skoraj v trenutku sprostila vzdušje v razredu. Prek kreativnih in pogosto zabavnih naslovov sem lahko takoj začutil mladostno energijo in domišljijo dijakov. Razred je postopoma postal toplejši, bolj odprt in precej manj formalen.

Nato smo nadaljevali s kvizom, ki je bil pripravljen za boljše razumevanje odnosa mladih do medijev in novic. Odgovori so potrdili trende, ki jih danes opažamo že skoraj povsod – predvsem dejstvo, da je TikTok postal eden glavnih virov informacij med mladimi. Hkrati pa so številni dijaki tako odgovorne profesorice kot Beti presenetili s svojim poznavanjem medijske tematike.

Na srečo je delavnica potekala skoraj popolnoma tako, kot smo jo načrtovali vnaprej. Eden ključnih delov delavnice je bil tudi priprava idej za prihodnje reportažne članke ali videoprispevke o kohezijskih projektih. Teme, ki so jih predlagali dijaki, so odražale tako njihovo ustvarjalnost kot tudi okolje, v katerem živijo. Navdihovali so jih lokalni dogodki, kot sta reli dirka ali razstava nemških ovčarjev, zato so bile njihove ideje presenetljivo raznolike.

Hkrati pa je veliko dijakov pokazalo iskreno zanimanje za probleme, ki vplivajo na vsakodnevno življenje v njihovem okolju. Ena izmed skupin se je odločila raziskovati železniški sistem in zapisala: »Študenti, dijaki in starejši se neprestano pritožujejo nad več kot enournimi zamudami vlakov.« Zanimivo je bilo opazovati, kako naravno mladi povezujejo novinarstvo s problemi, ki neposredno vplivajo na njihove skupnosti.

Svoboda govora in kritično razmišljanje v ospredju!

Eden izmed trenutkov med delavnico mi je ostal v spominu še dolgo po njenem koncu. Med pogovorom o prihodnjih kohezijskih projektih je nekaj dijakov postavilo pomembno vprašanje: »Kaj pa, če med raziskovanjem projekta odkrijemo nepravilnosti? Ali jih moramo izpostaviti?«

Profesorica je dodala, da tudi sami pogosto težko popolnoma razumejo določene projekte, saj je javno dostopnih informacij včasih premalo ali pa niso dovolj jasne.

Beti je takoj odgovorila, da je odkrivanje takšnih nepravilnosti ne samo dovoljeno, ampak tudi zaželeno. Transparentnost, odgovornost in kritična analiza so namreč ključne za boljše razumevanje učinkovitosti kohezijskih projektov in porabe evropskih sredstev.

Zdelo se je, da so bili dijaki z odgovorom iskreno zadovoljni, obenem pa še bolj motivirani za raziskovanje. Opazovati ta trenutek me je napolnilo z optimizmom. Za nekoga, ki prihaja iz okolja, kjer se mladi pogosto počutijo nemočne ali preslišane, je bilo osvežujoče videti dijake, ki jih odrasli spodbujajo k postavljanju vprašanj in kritičnemu razmišljanju. Prav zaradi takšnih trenutkov sem se še enkrat spomnil, zakaj sem se odločil graditi življenje v Sloveniji. Kritično razmišljanje tukaj ni razumljeno kot grožnja, ampak kot nekaj, kar je vredno spodbujati že od mladih let.

Kaj sploh je anksioznost?

Do konca delavnice je tesnoba, ki me je spremljala več dni, popolnoma izginila. Nekje med primorskim soncem, podporo Beti in energijo približno tridesetih dijakov v razredu sem se končno sprostil. Za trenutek me je njihova mladostna radovednost in brezskrbnost spomnila na moja lastna mlajša leta.

Najpomembneje pa je bilo, da sem tisti dan nekaj dokazal samemu sebi. Dokazal sem si, da je moje znanje slovenščine dovolj dobro, da lahko vodim devetdesetminutno delavnico, odgovarjam na vprašanja in ustvarim iskreno interakcijo z dijaki. Ta občutek me je napolnil tako s ponosom kot tudi z olajšanjem.

Najbolj pa mi je po delavnici ostalo v spominu navdušenje dijakov nad raziskovanjem okolja, kohezijskih projektov in družbe, v kateri živijo. Njihova pripravljenost raziskovati, postavljati vprašanja in kritično razmišljati mi je dala občutek, da je moje delo tam res imelo pomen.

Na poti nazaj proti Ljubljani sem se skupaj z Beti peljal z avtom. Med pogovorom sem še bolje spoznaval slovensko družbo, kulturo in način življenja. Po tako lepem dnevu tudi vrnitev deževnih oblakov nad Ljubljano ni več delovala tako težko.

Nekje med sončnimi ulicami Nove Gorice in sivim nebom, ki me je čakalo doma, sem ugotovil, da lepih dni ne ustvarja samo vreme, temveč predvsem ljudje, ki jih srečamo, pogovori, ki jih imamo, in trenutki, ki nas tiho spremenijo, še preden se tega sploh zavemo.