Šola kohezije: Nekje med morjem in učilnico

S polno paro ob morju

V življenju je nekaj posebnega v trenutku, ko ugotoviš, da stvar, ki te je nekoč strašila, počasi postane nekaj povsem naravnega. Ko je prišla moja tretja delavnica v okviru programa Šola kohezije, več nisem večer prej v glavi premleval vseh možnih scenarijev, niti se nisem spraševal, ali bo moja slovenščina dovolj dobra ali ali sem sposoben uro in pol držati pozornost mladih v razredu. Namesto tega sem ob prihodu delavnice na Srednji tehniški šoli Koper občutil nekaj popolnoma drugega — navdušenje. Mirno vrsto navdušenja, tisto, ki pride takrat, ko je strah že premagan.

Ne samo zato, ker sem že vedel, kaj počnem, ampak tudi zato, ker je bil to že moj drugi obisk iste šole, saj je tam potekala tudi moja prejšnja delavnica. Hodniki, učilnice in celotno vzdušje mi niso bili več tuji. Vrnitev v Koper je delovala skoraj domače, kot obisk kraja, kjer sem že pustil majhen del sebe.

Vračanje v znane hodnike

Delavnica je potekala 7. januarja, datum pa je imel zame poseben čustveni pomen. Ker prihajam iz pravoslavnega okolja, je pravoslavni Božič zame vedno predstavljal toplino, bližino in občutek povezanosti. Preživljanje praznikov v tujini lahko v človeku prebudi tiho nostalgijo in občutek oddaljenosti od doma, še posebej takrat, ko družinske tradicije nenadoma postanejo le še spomini namesto vsakodnevne realnosti.

Toda obmorsko vzdušje Kopra je te občutke nekako omililo. Mesto je bilo sončno, živo in mirno kljub sredi zime. Sonce, ki se je odbijalo od morja in ulic, je celotnemu dnevu dajalo posebno lahkotnost. Že preden sem sploh stopil v učilnico, sem se počutil notranje izpolnjenega na način, ki ga nisem pričakoval.

Za razliko od prve delavnice v meni ni bilo več tistega ogromnega pritiska. Tokrat ni bilo predstavnikov ministrstva, niti občutka, da stopam v popolnoma neznano situacijo. V Koper sem prišel že »s polno paro«. Zaupal sem tako sebi kot tudi strukturi delavnice, ki smo jo ustvarili skupaj z ekipo Mreže MaMa. Negotovost iz začetka programa se je počasi spremenila v instinkt. Opazil sem, da sem začel dinamiko razreda prepoznavati skoraj avtomatsko. Izkušnje počasi odstranijo strah in ga nadomestijo s samozavestjo, ki nastane skozi ponavljanje, napake in osebno rast.

Razred, poln humorja

Kar je to delavnico najbolj razlikovalo od prejšnjih, je bila tudi sama skupina dijakov. Prisotnih je bilo približno petnajst dijakov, tokrat pa je šlo za izključno moško skupino. Že v prvih minutah je bilo jasno, da bo energija v razredu popolnoma drugačna. Vzdušje je bilo veliko bolj sproščeno, igrivo in polno humorja. Komentarji in šale so leteli z ene strani razreda na drugo, v prostoru pa je bila prisotna neka nefiltrirana iskrenost, ki me je takoj nasmejala.

Namesto da bi že od začetka skušal ustvariti resno atmosfero, sem se odločil sprejeti dinamiko, ki se je spontano oblikovala. Na mnoge načine me je vse skupaj spominjalo na moja srednješolska leta in način, kako fantje pogosto uporabljajo humor, preden pokažejo resnično zanimanje ali ranljivost. Delavnica je zaradi tega delovala manj toga in veliko bolj živa. Tudi sam sem se med predavanjem začel bolj sproščati, govoriti bolj naravno in dopuščati, da se moja osebnost pokaže bolj odkrito kot na prvih delavnicah.

Pod tišino…

Kljub sproščenemu vzdušju pa je bila ta skupina sprva težje dosegljiva. Dijaki so na začetku delovali nezainteresirano in čustveno oddaljeno. Nekateri so odgovarjali zelo na kratko, drugi so se izogibali očesnemu stiku, tretji pa so se skrivali za humorjem. Toda namesto da bi to razumel kot nezanimanje, sem pod površjem prepoznal nekaj veliko bolj znanega.

Sčasoma sem pri delu z mladimi začel opažati, da se mnogi vedejo tako ne zato, ker nimajo potenciala, ampak zato, ker premalo ljudi resnično verjame vanje. Pogosto nikoli ne dobijo prostora, kjer bi se lahko svobodno izrazili brez strahu pred obsojanjem ali zavračanjem. To sem pri tej skupini občutil še posebej močno. Pod vsemi šalami in sproščeno energijo se je skrivala previdnost, skoraj kot da čakajo, ali bo tudi ta delavnica samo še eno predavanje, pri katerem njihovo mnenje ne bo zares pomembno.

To spoznanje me je med delavnico močno zaznamovalo. Skoraj sem lahko čutil, kako nevidni zidovi počasi izginjajo, ko je prostor postajal vedno bolj varen in odprt. Namesto da bi silil sodelovanje, sem jim pustil prostor za šale, spontane komentarje in izzivanje idej. Počasi se je celoten razred začel spreminjati. Isti dijaki, ki so na začetku delovali nezainteresirano, so postali eni najglasnejših udeležencev razprave. Opazovati to spremembo v realnem času je bilo izjemno zadovoljivo.

Skrita inteligenca za sarkazmom

Eden najbolj zanimivih delov delavnice so bile njihove šale o trenutnem stanju sveta. Pogovori o politiki, vojnah, ekonomiji in mednarodnih napetostih so bili skoraj vedno zaviti v humor in sarkazem. Toda pod temi šalami sem prepoznal nekaj drugega – zavedanje in radovednost.

Namesto da bi njihove komentarje odpisal kot nezrel humor, sem skušal pogovor preusmeriti in poudariti, da takšne opazke pravzaprav kažejo zanimanje za zgodovino, politiko, mednarodne odnose in ekonomijo. Nenadoma se je vzdušje ponovno spremenilo. Razred je postal bolj vključen, bolj razmišljujoč in bolj živ. Kar je na začetku delovalo kot ironija, se je počasi razkrilo kot iskrena radovednost glede sveta okoli njih.

Ta trenutek mi je ostal v spominu predvsem zato, ker me je ponovno spomnil, kako pomembno je, da mladih ne podcenjujemo. Inteligenca se včasih preprosto izraža drugače, kot odrasli pričakujejo. Kritično razmišljanje se pogosto skriva za humorjem, sarkazmom ali uporom. Ko pa se vzpostavi zaupanje, lahko nastanejo neverjetni pogovori tam, kjer jih sprva nihče ne pričakuje.

Zaupanje spremeni vse

Do konca delavnice se je energija v razredu popolnoma spremenila. Fantje, ki so na začetku delovali nezainteresirano, so zdaj svobodno sodelovali, debatirali in samozavestno izražali svoja mnenja. Opazovati to spremembo me je napolnilo s ponosom, hkrati pa tudi z občutkom odgovornosti. Bolj kot kadarkoli prej sem se zavedel, kako močno lahko na mlade vpliva varen prostor.

Takšni trenutki me vedno znova spomnijo, zakaj je vrstniško izobraževanje tako pomembno. Mladi se pogosto odprejo šele takrat, ko začutijo, da jih nekdo spoštuje kot enakovredne sogovornike. In ko se to zgodi, rezultati pogosto presenetijo vse v prostoru — tudi same izobraževalce.

Makedonska spontanost

Po koncu delavnice se dan še vedno ni zdel zaključen. Ker je bil pravoslavni božič in ker sem bil po delavnici ter obmorskem vzdušju že tako ali tako čustveno napolnjen, sem se kasneje dobil še s prijateljico. Oba sva Makedonca, spontanost pa v naši kulturi ni nič nenavadnega. Kar se je začelo kot navaden pogovor, se je hitro spremenilo v spontano odločitev, da namesto takojšnje vrnitve domov ostanem čez noč v Kopru.

Včasih so najboljše odločitve ravno tiste, ki jih sprejmemo brez prevelikega načrtovanja. Nekaj izjemno tolažilnega je bilo v tem, da sem ob morju, na praznik, povezan z domom, govoril svoj materni jezik, hkrati pa se zavedal, kako močno je Slovenija že postala del moje identitete. Celoten večer je nosil neko posebno toplino, ki jo je težko opisati – tisto vrsto občutka, ki nastane, ko se nostalgija, prijateljstvo in občutek pripadnosti nepričakovano srečajo na istem mestu.

Nekje med morjem in učilnico

Ko sem pozneje tisti večer hodil po ulicah Kopra, obdan z morskim zrakom, zimskimi lučmi in pogovori, ki so me spominjali na dom, sem občutil globoko hvaležnost. Hvaležnost ne samo zato, ker je bila za mano še ena uspešna delavnica, ampak predvsem zato, ker sem lahko jasno videl svojo osebno rast od začetka programa dalje.

Strah, ki me je spremljal med prvo delavnico, se je počasi spremenil v samozavest, prilagodljivost in iskreno uživanje v delu z mladimi. Nekje med primorskim soncem, smehom v učilnici in spontano odločitvijo, da ostanem ob morju še eno noč, sem spoznal, da Slovenija ni več samo kraj, na katerega se privajam. Počasi je začela postajati dom.