V ponedeljek, 29.maja je slovenski časopis Delo objavil intervju Osebno z Majo Hostnik, v katerem je naša direktorica Mreže MaMa, mag. Maja Hostnik spregovorila o svojem pozitivnem pogledu na mlade ter delu, ki ga ne doživlja samo kot delo, temveč kot “gušt” in poslanstvo svoje poklicne poti. Skladno s svojim delom živi tudi življenje, skozi katerega spontano krmari, projekt za projektom. Več o Maji pa boste izvedeli v prispevku.
Zaveda se, da najbrž nikoli ne bo zaposlena za nedoločen čas. S tem se ji ni bilo treba sprijazniti, saj to doživlja kot prednost. Delo Maji Hostnik ni vsakodnevna osemurna obveza, temveč poslanstvo. ”To ti mora biti ‘gušt’,” razlaga, kar je posebej značilno v nevladnem sektorju, v katerem deluje vso poklicno pot.
Najprej se je zaposlila kot projektni vodja v velenjskem mladinskem centru in počasi priplezala do direktorskega položaja. Zadnja tri leta vodi Mrežo MaMa, organizacijo, ki pod svojim okriljem združuje 47 mladinskih centrov, razkropljenih po Sloveniji. Zastopa njihove interese v odnosu do države in spodbuja aktivno državljanstvo mladih.
Stereotip, da so vanje vključeni le tisti iz revnejših družin, ne drži: “Danes je lahko vsak iz ranljive skupine, ne glede na statusni položaj. Družba se hitro spreminja in vedno več je mladih z manj priložnostmi.” Mnogi zahajajo v centre, ker tam lahko ustvarjajo, to pa jih odvrne od ulice, drog, težav.
Skok v lokalno politiko
Centri so odgovor na razmere v družbi. V vzhodni regiji, kjer je večja brezposelnost, jih je več kot v zahodni. S svojo ekipo opaža, da bi se morali okrepiti v večjih občinah. Gorenjska je siva lisa, center bi nujno potrebovali v Kranju, prav tako na jugozahodu in na Notranjskem. Njihov obstoj je močno odvisen od politične volje; kjer je bolj socialno usmerjena opcija, je več posluha, kar ve iz prve roke, saj se je preizkusila v politiki. Osem let je bila občinska svetnica zdaj že nekdanje stranke Zares. Kadar se oblast zamenja, se kaj hitro zgodi, da denarja za mladinske centre zmanjka. Najbolj so na udaru, ker se njihovi učinki pokažejo na dolgi rok, tako kot pri kulturi in ponekod v športu, je opazila v kriznih časih.
Maja Hostnik, direktorica Mreže MaMa, foto: Uroš Hočevar
Mlade povezala z Junckerjem
Prve pobude za postavitev mreže so se na terenu pojavile leta 2001. Minila so štiri leta, preden so jo ustanovili. Nato so minila še tri, preden so nabrali dovolj sredstev za prvo zaposlitev. Danes je zaposlenih šest ljudi, še dva honorarno. Kar je morda kakšen premalo glede na vse projekte, s katerimi se ukvarjajo letos. Sogovornica jih hiti naštevati, med drugim omeni projekt Junaki zaposlovanja, s katerim promovirajo ukrepe jamstva za mlade, in projekt Mladim, s katerim jim bodo skušali približati aktivno državljanstvo. Trenutno jih usposabljajo, po koncu jih bodo zaposlili 32.
Poleg tega urejajo krovni portal mladinskega sektorja mlad.si ter pripravljajo kurikulume za tiste z manj priložnostmi, denimo pripadnike romske skupnosti in skupnosti LGBT ter gibalno ovirane. In nenazadnje, na pomen participacije opozarjajo s strukturiranim dialogom. Pred dvema letoma so mladim omogočili postavljanje vprašanj evropski komisarki Violeti Bulc, novembra premieru Miru Cerarju, oba sta bila navzoča tudi marca, ko se jim je pustil izprašati predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.
V zadnjih dveh letih se je zaposlilo 49.000 mladih, a kolikor bi se jih zaposlilo, bi se jih premalo. Rahel napredek se kaže, je prepričana sogovornica, ki ugotavlja, da je sedanja vlada prva, ki je mlade postavila v ospredje. Toda če se hitro ne bodo pokazali rezultati in bo ostalo le na ravni dogovarjanja, bo že tako šibko zaupanje v politiko še upadlo.
Da bi se mladi zanimali za politiko, bi bilo treba uvesti e-volitve, še pomembneje pa – politika bi jih morala nagovarjati z vsebinami, poleg tega bi se morala garnitura pomladiti, saj si želijo več svojih vrstnikov med odločevalci, razlaga Hostnikova, ki se je med študijem veliko ukvarjala s političnim komuniciranjem. Tudi zato najverjetneje natanko ve, kaj želi povedati v določenem trenutku in kako bo to povedala.
Obstoj mreže MaMa je vseskozi negotov, saj rednega financiranja nimajo, zato se, kot večina nevladnikov, prijavljajo na javne pozive. Najbolj uspešni so na razpisih zavoda za zaposlovanje, od koder dobijo tudi veliko kadrov. Preostanek sredstev si zagotovijo bodisi s tržno dejavnostjo – res zanemarljiv del – bodisi na evropskih projektih. Nekaj malega primakne še vladni urad za mladino.
Če ni stalnega pritoka denarja in kritične baze vsaj dveh zaposlenih, to organizacijo zelo izčrpava. Zato se morajo ves čas prilagajati, se prijavljati na razpise, saj si le tako lahko privoščijo, da vključijo mlade v delovni proces. Vendar vsako leto druge, trajnostne zaposlitve z omenjenimi sredstvi žal niso dosegljive, se zaveda.
Prostovoljstvo jih drži pokonci
Velik del sredstev za mladinski sektor sicer na svojih plečih nosijo lokalne skupnosti, ki pogosto ne prepoznajo priložnosti v mladinskih centrih, kjer se mladi družijo in kakovostno preživljajo prosti čas v varnem prostoru. Tam se spoznavajo s prostovoljstvom, prek katerega jim privzgojijo občutek za sočloveka, hkrati pa s tem pridobivajo neformalne izkušnje. Sogovornica opaža, da vse bolj potrebujejo osebni stik in občutek, da jih nekdo posluša.
“Mladi so vedno korak pred nami. Bežijo od družbe, zatekajo se k novim tehnologijam, vseprisotni so na družabnih omrežjih. Porazgubijo se, zato je osebni stik toliko pomembnejši,« pojasnjuje. Na terenu se srečujejo z izobraženimi, z osipniki, ki šole niso dokončali, naletijo pa tudi na pripadnike net generacije, ki se je umaknila na splet.”
Njihove najbolj akutne težave vidi v brezposelnosti in stanovanjski problematiki. Vsak potrebuje delo, zaposlitev, da se razvija in ustvarja. Strinja se, da mlade obremenjuje prekarnost, vendar ne toliko, kot se kaže, saj so prilagodljivi – če jim nekaj ni všeč, to pustijo in gredo naprej. Dobre zgodbe bodo vedno obstajale, ne glede na fleksibilizacijo, ki nas vse čaka, napoveduje. Zdi se, da ji optimizma nikoli ne zmanjka, ne glede na to, kaj ji pride na pot.
Spontano skozi življenje
Prostega časa nima na pretek, vanj se zažira tudi potovalni čas iz domačega Velenja do prestolnice, kjer dela. O selitvi v Ljubljano nikoli ni razmišljala, ta zanjo nikoli ni bila končna destinacija, ampak zgolj postaja v času študija na fakulteti za družbene vede. Življenje zunaj središča je bolj kakovostno, opaža, in narava je bliže. Vožnja jo je na neki točki začela celo sproščati, včasih prisluhne glasbi, spet drugič razmišlja o izzivih, ki jo čakajo tisti dan. Preden pride do pisarne v zgradbi na Gosposvetski, po nadstropjih katere so se že večkrat selili, je pokonci že vsaj dve uri in tako je takoj v pogonu.
V redkih trenutkih, kadar ni, se rada pridruži klasičnih vodenim vadbam. Občasno se prepusti pisanju, ki ga skrivnostno hrani zase, pove le, da so zapisi bolj ko ne dnevniške narave. Zelo rada potuje, pri čemer ni toliko pomemben končni cilj, ampak družba, ki jo spremlja. Družine si ni ustvarila; pravi, da življenje človeka pripelje na različna pota, sama pa živi tako, da si ciljev in poti ne začrta vnaprej. Živi projekt za projektom.
Vir: Delo
Novinarka: Sandra Hanžič
