POROČILO: tečaj usposabljanja Standard Protocol Procedure,
V drugi polovici julija se je v Deutschlandsbergu odvijal tečaj usposabljanja Standard Protocol Procedure, ki ga je organizirala YIP Avstrija. Namen je ozavestiti mladinske delavce in mlade, aktivne v raznih mladinskih organizacijah o položaju oseb s posebnimi potrebami in njihovih situacijah v različnih državah ter jih vključiti v aktivnosti.
V začetku smo namenili velik poudarek spoznavanju drug drugega. V naslednjih dneh smo spoznavali svet oseb z invalidnostjo preko teorije. Pregledali smo teorijo in primerjali terminologijo, povezano s tem področjem v raznih državah. Slovenija, na primer, ima še vedno v uporabi predvsem »invalid«, ali pa »oseba z invalidnostjo«, kar ima v nekaterih drugih državah slabšalni pomen. Pri poimenovanju »oseba s posebno potrebo« je sporno predvsem to, da nobena človeška potreba ne more biti posebna v primerjavi z drugo, ali pa so vse človeške potrebe na nek način posebne. Ugotavljali smo tudi, da je izredno subjektivnega pomena to, kako oseba z invalidnostjo poimenuje ali razume različna poimenovanja oz. uporabljene termine.
Pozneje smo spoznavali, na kaj vse je potrebno biti pozoren, ko organiziraš dogodek, srečanje ali usposabljanje, na katerem so prisotne tudi osebe z invalidnostjo. Preverili smo tudi dostopnost našega hotela in ugotovili, da je glede na postavljene standarde zelo dostopen. Pri tem smo ves čas imeli v mislih tudi osebe s posebnimi potrebami, prisotne v naši skupini in si tako lažje predstavljali ovire in morebitne težave. V skupini so bili ljudje na električnih in navadnih vozičkih, slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, tudi pritlikavi in brez rok.
Nato smo načeli aktivni del usposabljanja. Po skupinah smo prirejali razne metode v delu s skupino, da bi bile dostopnejše za osebe z invalidnostjo. Osredotočili smo se na igre z imeni, na igre za spoznavanje in prebijanje ledu, energizerje ter metode evalvacije. Vse smo tudi praktično preizkusili. Upoštevali smo tudi dejstvo, da vseh metod ne moremo prilagoditi in jih je potrebno včasih tudi odmisliti in zamenjati z ustreznejšimi.
En dan smo imeli rezerviran za izlet v mesto Graz. Tam smo preživeli dan z namenom odkrivati, kako dostopen je Graz za ljudi s posebnimi potrebami. Načeloma je mesto dobro prilagojeno, ima široke pločnike, brailovo pisavo v dvigalih in semaforje, ki oddajajo zvok, vendar to za nas slovence ni nič posebnega. Ugotovila sem, da so slovenska mesta proti drugim državam zelo dobro prilagojena za osebe s posebnimi potrebami. Najbolj zanimivo je to, da imajo pred vsako pomembno stavbo (npr. opero) postavljeno malo maketo stavbe, kar je zelo koristno za slepe in slabovidne.
V zadnjem delu smo le še spoznavali pripomočke, ki jih lahko uporabimo pri organizaciji projekta, kot je bil ta. Prav tako smo si razdelili naloge, ki jih opravimo do naslednjega srečanja. Organizirati moramo namreč dogodek, ki bo dostopen tudi za osebe z invalidnostjo. Naslednje srečanje bo potekalo v začetku novembra.
